V življenju je osebnostna rast nekaj najlepšega

Ne izgubite se v množici ljudi in ne hodite, obnašajte, razmišljajte kot vsi ostali, naj bo vaša osebnostna rast takšna, da se izoblikujete, da postanete vi in živite svoje življenje. 

Lahko rečem, da sem jaz bila v mladosti prikrajšana in moja osebnostna rast je bila nekje in še sama sploh nisem vedela za to. Moji starši so bili strogi, niso bili ravno razumevajoči in veliko je bilo kreganja, oba sta živela organizirano življenje in jaz sem rasla pod njihovo komando, nikoli si nisem upala reči poponoma nič in včasih sem se počutila, kot da nisem nihče, mene in moja osebnostna rast sta se v odraščanju izgubile.

Prišla sem v obdobje, kjer mi je bilo vse grdo, brez veze, življenje ni imelo smisla in takrat sem se borila sama s seboj. Moji starši v gori dela in problemov sami s seboj, niso ničesar ugotovili, ker sem bila tih otrok, ki se ni znal izražati in upirati. To obdobje je nekako minilo in prestopila sem vrata študija, takrat pa se je moja osebnostna rast začela prebujati, ne bom rekla, da je to povzročil ravno faks, definitivno pa mi je to dal vedeti moj fant. Kako sem bila jaz srečna, ko bi je on neprestano govoril, da sem prelepa, pametna, sposobna punca, z temi besedami, me je prebudil in moja osebnostna rast je takrat samo rasla. Takrat sem začela spoznavati sebe, kdo sploh sem in začela živeti, se odpirati, povedati svoje mnenje in dihati z polnimi pljuči. 

Vsak dan mi je postal lep, komaj sem čakala da se začne in ker je moja osebnostna rast tako rasla in se prebujala, je včasih dan imel premalo ur. Kako hvaležna sem se danes mojemu fantu, da me tako ljubi, da me tako obožuje, kajti s tem je tudi moja osebnostna rast vsak dan večja in srečna sem in zadovoljna, da sem takšna kot sem.