Letos smo se odločili, da pa gremo za en teden na kamp, kjer bomo najeli šotor in v njem prebivali cel teden, da otroci spoznajo naravo, nisem pa pričakovala, da bodo vzmetnice tako slabe, če bi to vedela prej, bi si z seboj pripeljala svoje ležišče. 

Ko sem pakirala, so otroci pomagali, komaj so čakali ta dan, da gredo na kamp, jaz se še nisem sprostila, ker sem neprestano razmišljala, kaj vse še moram vzeti, a kaj ne pozabim, ker smo šli na drugi konec Slovenije. Naslednji dan smo se odpravili zgodaj zjutraj, da le ne bi prišli v zastoje in imeli smo srečo, saj smo v kamp prišli točno ob uri. Sama prijava je bila hitra in že smo šli proti našemu šotoru. Mene so že ta prvi pogled presenetile vzmetnice, ker sem videla, da niso dobre. Nisem hotela tega poudarjati pred otroci, kajti potem bi tudi oni tečnarili. Ko sem bila v šotoru sama, pa se izkoristila priložnost, da sem se ulegla na te vzmetnice in imela sem prav, niso bile dobre in takrat sem že vedela, da moje noči ne bodo ravno sladko spanje, saj me je že tako bolel hrbet.

Prvo noč je še nekako šlo, vsako naslednjo noč pa je bilo slabše, mož me je mogel že tretji dan masirati, da sem zdržala vse noči, ne vem zakaj imamo tako slabe vzmetnice, saj to je edina stvar, ki bi jo v šotoru mogli imeti dobro. Otroci se niso nič pritoževali, moj mož pa se je tudi sprijaznil, da je pač tako, saj sama bi se tudi sprijaznila, da so vzmetnice pa č take, če ne bi imela tako hudih bolečin. 

Komaj sem zdržala vse dni kampa, komaj sem čakala, da pozabim na te vzmetnice, da jih ne vidim nikoli več in da pridem domov na moje ležišče in se prvo noč naspim za vse noči nazaj. Ker sem pač taka, sem pred odjavo domov v kampu tudi predlagala, da bi vzmetnice lahko zamenjali, ker so res slabe. Vse ostalo pa je bilo super. …