Moja prva izkušnja z otroška očala ni bila herojska ali filmska. Bila je čisto tipična zgodba odraslega, ki si predolgo pripoveduje, da otrok verjetno samo malo slabo posluša ali se heca, ne pa dejansko slabše vidi.

Začelo se je pri risankah. Moja mala nečakinja je začela mežikat in se nenavadno približevati televiziji. Mislila sem, da je to samo kakšna nova faza. Otroci imajo pač svoje navade. Potem pa sem jo vprašala, zakaj stoji tako blizu, in odgovorila je povsem preprosto: da tam vidi bolje.

Tak odgovor ti naredi tisti neprijeten cmok v grlu.

Naročili sva se na pregled. Jaz napeta kot struna, ona čisto sproščena. Sedela je na stolčku in klepetala, kot da je na igrišču, medtem ko sem jaz gledala tisto tablo z velikimi črkami in si želela, da bi jih prebrala čim več.

Ko je poskusila, ni brala. Ugibala je. In takrat mi je bilo jasneje kot kadarkoli prej, da bo najbrž potrebovala otroška očala.

Oftalmolog je bil izjemno prijazen in je situacijo razložil mirno, brez panike. Dioptrija majhna, a dovolj, da ovira igro, branje, koncentracijo. Povedal je, da bodo otroška očala to popravila in ji olajšala vsakdan. To je bil prvi val olajšanja.

Potem pa je prišel del, ki sem ga najbolj pričakovala – izbira okvirjev. Tam pa se je začela čista zabava. Pred njo so odprli celo mavrico možnosti: bleščice, samorogi, rožnati okvirji, modri, prozorni, okrogli, kvadratni. Vse je poskusila, vsakega večkrat. Na koncu so nama v optiki priporočili tudi priljubljena otroška očala Clarus, ki so se ji odlično prilegla.

Naročili smo otroška očala, jaz pa sem bila skoraj prepričana, da jih ne bo želela nositi. Pa je bilo ravno obratno. Prve dni jih je nosila z največjim ponosom, kot da ima novo super moč. Če jih je slučajno pozabila doma, je šla takoj ponje.

Zdaj, ko nekdo omeni otroška očala, ne pomislim več na pripomoček. Pomislim na trenutek, ko otrok prvič vidi svet jasno. Na samozavest, ki jo dobi, ker mu je končno lažje.