Imela sem prekrasne starše in takoj ko sem dopolnila 18 let, je prišla šola vožnje. Mislim, da me niti nista vprašala, če želim imeti izpit za avto, ampak je to bilo že normalno. Tako je šola vožnje postala moj ritual naslednje mesece.
Priznam, da sem bila prestrašena, kako bo to pri meni potekalo. Kajti nisem še vozila avta in nekako si nisem predstavljala, da pa bom sedaj kar sedla za volan in gremo. Ta občutek mi je bil grozen, vendar sem ga premagala takoj ko je bila narejena prva ura šola vožnje, takrat sem videla, da pa bom mogoče le zmogla. Takrat sem vozila prvih 10 min po parkirišču in potem je inštruktor vožnje rekel, da greva na cesto. Skoraj me je kap od straha, da jaz grem z avtom po 10 minutah samostojne vožnje na cesto. Šla sva čisto počasi po neprometni cesti in tako sem opravila prvo uro. Kar naenkrat mi je šola vožnje postala še kako všeč, saj sem vedela, da bom na koncu dobra voznica, ker sem imela občutek za avto, to je tudi takoj opazil inštruktor vožnje.
Tako je šola vožnje poskrbela, da sem lepo nabirala ure in prišla do izpitne vožnje. Tisto noč nisem spala, prebujala sem se mokra in komaj sem čakala, da grem in odvozim to pot, na koncu sem samo želela da se šola vožnje konča in ne boste verjeli, vozila sem lepo, pazljivo, skoraj brez napak in postala voznica. Nisem si predstavljala, da bom izpit naredila v prvo, ker pa sem vedela, kako je izpit drag, sem si to zaradi stroškov staršev to tudi zelo želela. In res je bilo tako. Moji starši so bili presrečni, da se je šola vožnje končala, nikoli mi niso dali slabega občutka moje vožnje in ključe njihovega avta sem vedno dobila, ker so imeli zaupanje v mene. …