Lansko leto sem prvič smučal. Najprej me je bilo pošteno strah, potem pa sem videl, da je lahko smučanje prav zabavno, samo sprostiti sem se moral. Tako sem se naučil smučati v šoli v naravi. Smučišče na katerem smo se učili smučati, pa ni imelo sedežnice, tako da te izkušnje pa žal nisem imel. 

Tako je letos moj oče rekel, da greva smučat. Bal se je, da bom pozabil, kako se smuča, zato je želel, da si vzameva en dan zase in greva. Nisem spraševal kam greva in ko sem videl, da je imelo smučišče samo sedežnico, sem se prestrašil. Oče je opazil, da sem prestrašen in seveda odreagiral tako kot je treba. 

Te je strah sedežnice? Je bilo njegovo vprašanje. 

Povedal sem mu, da se še nisem nikoli peljal s sedežnico in da me je zato strah, ker ne vem, kako to gre. Vzel si je čas in mi vse lepo razložil. Tako mi je točno povedal, kam se moram zapeljati in kako moram stati. Še preden pa sva se prvič vsedla na sedežnico, je gospodu pri kraju povedal, da grem na sedežnico prvič in če lahko pomaga. Tako sem se počutil varnega. Moral sem še samo zbrati pogum in to je to. 

Vem, da sem si govoril, da bom zmogel. Še sam ne vem, zakaj me je bilo tako zelo strah. Ker, ko sem sedel na sedežnici, sem videl, kako enostavno je. Enostavno se vsedeš in pelješ. A sproščenost ni trajala dolgo. Kajti začel sem razmišljati, kako bom iztopil. Spet mi je oče lepo razložil in mi povedal, da mi bo rekel, kdaj naj se vstanem. Tudi to mi je uspelo. Sedaj lahko rečem, da se je s sedežnico peljati boljše, kot pa z vlečnico. …